Novice

ROŽCA ŠONC: »Prostovoljstvo osmišlja moje življenje že od nekdaj!«

 

Rožca Šonc je letošnja dobitnica najvišjega državnega priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva, njegove promocije in razvoja. Socialnemu in humanitarnemu delu je predana že vse življenje, in kot upokojenka že več kot 16. let uspešno vodi program Starejši za starejše, ki deluje v okviru Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) po vsej Sloveniji.  

 

Najprej naj vam iskreno čestitam za državno priznanje, ki ste ga prejeli letos maja, čestitke.

Hvala.

 

Celo življenje ste že predani prostovoljstvu, kaj vam torej pomeni to priznanje?

Veste, kar cel teden je trajalo, da sta me podpredsednii  ca in strokovna vodja programa prepričali, da dam soglasje za prijavo na razpis. Prostovoljci, in to vsi povemo, ne delamo za priznanja, so tudi ljudje, ki naredijo veliko dobrega, pa ne želijo, da jih evidentiramo kot prostovoljce, ali da se njihova dela kako drugače obelodanijo. Seveda pa je lepo, ko dobiš neko priznanje, ker je to priznanje širšemu krogu ljudi in poslanstvu prostovoljstva. Sama priznanje dojemam kot priznanje programu in vsem prostovoljcem, ki v programu delajo. To sem tudi na sami podelitvi pri predsedniku poudarila. En sam brez prostovoljcev, ki so na terenu in v stiku z uporabniki, ne more prav veliko narediti. Sem pa vesela, da tudi tako priznanje pripomore k družbenemu priznanju, ki ga je ob vsej dobrodelnosti med ljudmi premalo. Če bi ga bilo več, bi bilo več prostovoljcev.

 

Vaše prostovoljsko udejstvovanje se je začelo, še preden ste se upokojili. Kako vas je pot zanesla v prostovoljstvo, kako se je vse začelo?

V času aktivne dobe sem 25 let vodila kadrovsko službo v Krki in v okviru tega smo imeli socialno delo, kjer se hočeš ali nočeš, srečaš s težavami in problemi ljudmi, ki niso vezani samo na delovno organizacijo. In če imaš rad ljudi in če delaš z njimi to, kar sem praktično delala vso svojo delovno dobo, se ne moreš delati, da ti ni mar, in potem iščeš poti in načine, kako pomagati. Del moje prostovoljske poti se je praktično začel že v profesionalni dobi, tako da sva s socialno delavko organizirali skupino delovnih invalidov, jih seznanjali z zakonodajo, jih peljali v druge delovne organizacije, da so si lahko pogledali, kako je tam organizirano delo invalidov, kakšno delo opravljajo … Zelo veliko sem delala tudi v svetih šol s prilagojenim programom, kjer so bili otroci in odrasli.

 

 

Leta 2005 ste prevzeli program Starejši za starejši …

Kot aktivna prostovoljka sem začela že dosti prej, takoj po upokojitvi leta 1996, ko so me povabili v Društvo upokojencev Novo mesto in Območno zvezo društev upokojencev Dolenjska, da bi pokrila socialno področje v teh dveh organizacijah. Od tam me je pot hitro pripeljala v Zvezo društev upokojencev Slovenije, kjer sva se srečali s pokojno Angelco Žiberna, ki je bila ena krasna ženska in po duši velika prostovoljka, ki bi vsakega za sabo potegnila, in tudi mene je.

 

Program Starejši za starejše je namenjen medsebojni pomoči starejših. Kakšne vse oblike pomoči nudite?

Mi smo podaljšana roka programa pomoč na domu – to je pomoč pri osebnih opravili, pri oblačenju, obuvanju, pri prinašanju stvari iz trgovine, lekarne, spremstvo k zdravniku, sprehodu, opravljamo tudi prevoze, čeprav ima zdaj veliko občin brezplačne prevoze že organizirane. Branje, druženje, preprečevanje osamljenosti, izključenosti, pomoč pri urejanju pravic na centrih za socialno delo, pri uveljavljanju varstvenega dodatka, patronažne službe. Tudi za kakšno posebno željo izpolnimo - takih je bilo več sedaj v času covida, ko kakšen naš uporabnik prosi, če peljemo hišnega ljubljenčka na sprehod,  pa da se uredi grob ... V veliko pomoč smo pri njihovih stiskah in takrat, ko res potrebujejo roko, na katero se lahko naslonijo.

 

 

Koliko starejših je vključenih in koliko imate prostovoljcev? Jih imate dovolj?

V program smo do sedaj v 17. letih vključili 66% vseh starejših od 69 let - 200.000 starejših. Na letni ravni vključujemo 60.000 uporabnikov. V programu imamo okoli 3.500 prostovoljcev, a jih ni dovolj, veseli bi bili vsakega novega prostovoljca, ki bi vstopil v ta program s srcem, kajti moram priznati, da nas je veliko, ki smo v program vključeni že od začetka in počasi prihaja čas, ko bomo že sami potrebovali pomoč, zato res z veseljem vabim ljudi, ki imajo občutek do sočloveka in so pripravljeni deliti malo svojega znanja, časa in delčka srca, da se priključijo.

 

»Koronakriza« je najbrž velike spremembe pripeljala tudi v prostovoljstvo. Kako ste vi doživljali zadnje leto?

Korona nas je res dobila nepripravljene. Naš program temelji na obiskih, in to obiskih na domu. Postavila nas je pred vprašanje, kaj pa zdaj? Na hitro smo se morali odločiti kako najprej. Povezali smo se s civilnimi zaščitami v občinah in jih oskrbeli s podatki, kdo in kakšno pomoč potrebujejo, da so se vključili. Zelo hitro smo se organizirali in spremenili naš način delovanja preko telefonskih pogovorov, sms sporočil in video klicev. Čeprav imajo te tehnologije naši uporabniki sorazmerno malo. Smo pa izvedli 60.000 pogovorov v tistem času, tako da smo skrbeli, da so bili prostovoljci v kontaktu  z uporabniki , da smo bodrili in preprečevali osamljenost in strah in tesnobo, kaj nas časa. Res je bilo zelo stresno tako za prostovoljce kot za uporabnike. Kljub vsemu smo v letu 2020 opravili tudi ogromno število obiskov. Na novo smo v program zajeli 4000 novih ljudi, ki bi ostali izgubljeni v času, če mi ne bi delovali. Smo bili pa žalostni, kajti pri zagotavljanju varovalne opreme prostovoljci nismo prišli na vrsto, tako da so naši prostovoljci sešili ogromno mask, ki so jih podelili ostalim prostovoljcem, uporabnikom, nekateri celo civilni zaščiti.

 

Kakšne imate vizije za program vnaprej, pa tudi zase, se vam zdi da ste na tem področju dosegli maksimum, ali bi si želeli storiti še kaj?

Zase si želim samo to, da bi lahko delala, dokler mi bo to dopuščalo zdravje in seveda vitalnost, da bi vodenje programa obogatili z novimi, mlajšimi močmi, da povečamo število zaposlenih v strokovni službi, ki bi potrebovala okrepitve, saj je to zelo obširen program, potrebno bi bilo, da se okrepimo tudi na strokovni ravni v Zvezi društev upokojencev. Predvsem pa, da bi bili lahko naši prostovoljci, društveni in pokrajinski koordinatorji še naprej tako predani programu, kot so bili v najtežjem letu, ki je za nami.

 

Če bi kdo od naših bralcev želel, da bi ga začel obiskovati prostovoljec, kako lahko stopi v stik z vami?

Najlažji stik bo, če se obrne na lastno društvo upokojencev in zaprosi za razgovor z društvenim koordinatorjem programa Starejši za starejše. Če bi se slučajno zgodilo, da njegovo društvo ni vključeno v programu Starejši in starejše pa naj se obrne na Zvezo društev upokojencev na strokovno službo, in sicer na telefonsko številko 01 515 5241 ali pa 051 442 496, kjer bosta strokovni sodelavki z veseljem povezali vsakogar z društvenim koordinatorjem, ki ga bo vključil.