Novice

Producent Vlado Bulajić sedi v prostorni svetli sobi Gradu Kodeljevo, oblepljeni s tapetami z lisičkami. Iz njegovega naročja zalaja jazbečar, z druge strani sobe pa pomaha Lija Pogačnik. Vlado in Lija sta oba rojena decembra istega leta. Skupaj pa sta decembra 2013 ustanovila mlajšo produkcijsko hišo December, namenjeno produkciji igranih in dokumentarnih filmov ter delu z mlajšimi, inovativnimi avtorji s prepoznavnim slogom. Tako so nas v svoj svet na velikih platnih lahko popeljali odmevni in nagrajeni celovečerci, kot sta Prasica, slabšalni izraz za žensko v režiji Tijane Zinajić in Inventura režiserja Darka Sinka.

Vlado je sicer, preden ga je povsem prevzel film, študiral zgodovino in sociologijo kulture. A že v študentskih letih so s prijatelji snemali svoje stvari. Kmalu pa je dobil priložnost sodelovati pri filmu Prehod režiserja Borisa Palčiča, kot asistent produkcije in vodja snemanja. Sicer je takoj spoznal, da je okrog filmov veliko romantiziranja. »Samo snemanje je hardcore. Stojiš v blatu in si misliš svoje.«

Pri drugem projektu je bil prepričan, da to ni zanj, potem pa so ga spet poklicali k nekemu projektu in ga je kot študenta vseeno premamilo. »Začel sem se bolj intenzivno ukvarjati s tem in spoznal, da je producent lahko precej kreativen.«

Pri delu producenta najprej iščeš zanimive projekte, zgodbe, avtorje. Sledi prijavljanje na razpise na Slovenski filmski center. Šele ko imaš sredstva doma, lahko začneš iskati v tujini. Vladov moto je, da vedno deluje z roko v roki z režiserjem. Tudi v tujini ne iščeš sredstev kar tako, ampak na podlagi kakšne kreativne naveze. »Recimo, režiser hoče direktorja fotografije iz Tadžikistana in greš iskat sredstva tja.« V zadnji fazi, če imaš odobreno financiranje še iz ene države, se lahko prijaviš še na razpise Evropskega sklada. Najboljši vpogled v stanje naše filmske industrije pa dobiš, ko greš na filmske festivale v tujino. »Ko gledaš pogoje v zahodnih državah, Francija, skandinavske države, Nemčija ... potem vidiš, da Slovenija z njimi ni primerljiva. Tudi če ti uspe film, ki je zanimiv za gledalce, ni ekonomske računice.«

Bulajić za primerjavo izpostavi film Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje. Prvi del si je v kinih ogledalo deset odstotkov prebivalcev, približno dvesto deset tisoč gledalcev. V Italiji bi deset odstotkov pomenilo 5 milijonov gledalcev.

Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi.

Vir: Dnevnik.si