Nedi Kajfež Ambrožič, nacionalni koordinatorki za MEPI, je udobno tako v Sheratonovih sobah v Egiptu kot v kolibi v Nepalu. Deloma zaradi njene bikovske narave, predvsem pa ji je sedemnajstletno delo v MEPI-ju omogočilo, da spozna najrazličnejše razpone družbenega sveta, okolij in ljudi. Enkrat na vrtni čajanki v Angliji s kraljico Elizabeto II. in njenim možem princem Filipom, naslednjič že na pustolovski odpravi v Nepalu, kjer se zaradi višinske bolezni hrani le z juhicami. Tudi mladim vključenim v program osebnostnega razvoja z izkustvenim učenjem MEPI, ki temelji na štirih stebrih – prostovoljstvo, šport, veščine, pustolovske odprave - so omogočene prav takšne pustolovščine.
»Mladi potrebujejo navijače, sopotnike, ki verjamejo v njih, bolj kot oni vase. V teh letih je njihova samopodoba kot nek »jojo efekt«. Danes sem na podlagi nečesa dobrega ful leteča in kar sijem, naslednji dan me nekaj razočara in padem dol.« Neda povzame, da bi marsikateri starš rad dal svojim otrokom uspeh, dobro samopodobo, a njihovi mentorji v MEPI-ju se zavedajo, da jim tega nihče ne more dati. To si bodo lahko zgradili le sami. Lahko pa jim ponudimo orodja, programe s pomočjo katerih razvijajo ravno to.
Glavne smernice delovanja MEPI-ja lahko najbolj razumemo, če se zatopimo v njegovo zgodovino. Začetki se berejo kot pravljica. Pred davnimi leti se je vse začelo na britanskem dvoru. Priznanje vojvode Edinburškega (The Duke of Edinburgh's Award) je leta 1956 ustanovil princ Filip, vojvoda Edinburški, mož britanske kraljice Elizabete II. »Velik 'frajer' tu, pa je bil Kurt Hahn, nemški pedagog in zagovornik izkustvenega učenja,« pomežikne Neda Kajfež Ambrožič. Nemec je med svetovno vojno prišel v Veliko Britanijo in tam poučeval v internatih po programih učenja skozi prakso (learning by doing). Tako sta zasnovala program, ki temelji na izkustvenem učenju, za prvega vodjo programa pa je bil imenovan lord John Hunt. Program je bil skoraj sedemdeset let nazaj oblikovan kot odziv na tedanje dogajanje v družbi. Kurt Hahn je zaznal upad interesa mladine na več področjih. Opazil je tudi upad fizične kondicije zaradi modernih načinov premikanja, slabšanje empatije zaradi vse večje odtujenosti, slabšo raven ročnih spretnosti, podjetnosti … »Sedemdeset let nazaj! Sliši pa se kot bi govorili o današnjih časih. MEPI se zdi po toliko letih še bolj aktualen.«
Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi.
Vir: Dnevnik.si