Novice

8. oktobra smo obeleževali Svetovni dan ozaveščanja javnosti o disleksiji in drugih specifičnih učnih težavah. Vsi zlahka razumemo, da slaboviden človek brez očal ne bo zmogel prebrati besedila, težko pa doumemo, da na svetu živijo ljudje, ki jih bo vse življenje pri branju in pisanju ovirala disleksija, pri računanju diskalkulija, pri gibanju pa dispraksija. Marija Kavkler, predsednica Društva Bravo, ki se že več kot dvajset let ukvarja z organizirano strokovno pomočjo otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami, njihovim staršem, učiteljem in strokovnim delavcem, rada poudarja: »Nočem slišati, da je otrok len! Poiščite razlog, zakaj nečesa v šoli noče početi!«

»Otrokom ob učnih težavah pogosto pripišejo lenobo, premalo truda družine, truda otroka … Mi pa vemo, da se mnogi zelo trudijo, pa kljub temu ne gre, kajti njihovo telo dogodke in stvarnost procesira nevrološko drugače,« pojasnjuje Marija Kavkler, ki je v teh dneh skupaj s sodelavkama Mileno Košak Babuder in Mojco Poredoš objavila izsledke raziskave med slovenskimi šolarkami in šolarji z naslovom Glas mladostnikov s specifičnimi učnimi težavami – izkušnje, počutje in potrebe.

Vrhunski programer, ki meša črke

»Ob letošnjem osmem oktobru smo želeli prisluhniti glasu otrok. Otroci in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami nam sporočajo, da potrebujejo odrasle, ki opazijo, da imajo težave, da jih odrasli slišijo, razumejo in potem poskrbijo za zanje pomembne spremembe. V našem društvu smo prepričani, da bi bilo treba s temi otroki veliko več delati in jih veliko bolj podpreti, da bi lahko razvili svoje potenciale.«

Marija Kavkler pravi, da se ob specifičnih učnih težavah pogosto zgodi, da se starši in šola usmerijo na razvijanje otrokovega šibkega področja. »Otrok porabi ogromno energije, časa, se trudi, pa rezultatov ni, ker je lahko primanjkljaj na nekem področju tako izrazit. Danes je lahko tehnologija v veliko pomoč, a nekateri ljudje, to je treba razumeti, teh primanjkljajev ne morejo zmanjšati, lahko pa razvijajo svoje potenciale. Imamo ljudi, ki imajo neverjetne dosežke, pa še zmeraj ne znajo ne pisati ne brati.«

»Pred leti smo v Društvu Bravo objavili zbornik z resničnimi življenjskimi zgodbami 'naših' otrok, ki so z ustrezno pomočjo zrasli v uspešne odrasle. Imamo doktorja kemije, ki zaradi disleksije še danes ne zna dobro pisati in brati, pa doktorja računalništva tudi!«

Marija Kavkler hitro doda, da tem otrokom v šoli nikakor ni treba gledati skozi prste. »S tem bi jim delali ogromno škodo. Velja, da se morajo otroci s specifičnimi učnimi težavami za uspeh potruditi veliko bolj kot vrstniki. A drugače ne gre, žal. Zato je še posebej pomembno, da jih v tem trudu podpremo.«

Niso vsi z disleksijo geniji

Ovreči moramo tudi mit, da so vse osebe z disleksijo ali s kakšno drugo specifično učno težavo nadpovprečno nadarjene. »To ni res. Je pa res, da imajo potenciale na prav določenih področjih, in če imajo možnosti, jih lahko razvijajo. Tudi če nekdo zraste v čistilko, čistilca, ki dobro dela in je s svojim delom zadovoljen, je to razvoj potencialov, če vemo, da bi lahko brez ustrezne podpore zrasel v človeka, ki ni sposoben skrbeti sam zase.«

Statistični podatki kažejo, da je populacija otrok in mladostnikov s specifičnimi učnimi težavami najbolj številčna v populaciji tistih, ki imajo težave pri učenju in socialnem vključevanju ter posebne potrebe. Marija Kavkler pravi, da zaradi velike številčnosti pogosto velja, da pomoč za takšne otroke državo in družbo preveč stane.

»V populaciji šolajoče mladine je približno deset odstotkov otrok in mladostnikov, ki imajo specifične učne težave na spektru od lažjih do izrazitih. Ker jih je toliko, želijo vse vlade na teh otrocih 'prišparati'. A pozabljajo, da vsa strokovna literatura in vse razvite države poudarjajo, da je najboljša možna naložba javnega denarja, če vsem posameznikom omogočimo uspešno šolanje in vključevanje v družbo. Denar, ki ga danes namenimo tem otrokom, je malenkost v primerjavi s tem, koliko nam bodo ti otroci vrnili, ko bodo uspešni, samostojni in zadovoljni odrasli.«

Bravo, bravo, bravo!

V Društvu Bravo so ponosni, da v društvu povezujejo strokovnjake in laike, ki se v naši državi ukvarjajo s to tematiko, s tem pa so v Slovenijo uspeli vnesti številna ključna gradiva, raziskave, pa tudi zakonodajo, pravice in vsakodnevno strokovno podporo za vse, ki se srečujejo s specifičnimi učnimi težavami.

»Čeprav gre počasi, kapljica na kapljico, kakor nastaja kapnik, stvari stalno premikamo na bolje. Bdimo nad tem, da se pravice za to populacijo v zakonih ne zmanjšujejo, širimo zavedanje, sodelujemo s šolami, podpiramo družine, starše, otroke, njihovo okolico, predvsem pa nenehno ustvarjamo brezplačna gradiva, ki so dostopna na naši spletni strani – za vsakodnevno pomoč.«

»Otrok je prvi, ki ob svojih težavah začuti stisko. Starši pa imajo ogromno priložnosti, da otrokom že od malega nudijo drobne neformalne oblike podpore, pa naj bo to branje zgodbic, pogovarjanje, skupna igra. Veste, imam psa in zato se veliko sprehajam. Pa gledam, kako starši, namesto da bi se na poti v vrtec z otrokom pogovarjali, gledajo mobitel, otrok pa capka za njimi. Včasih me ima, da bi kar zaropotala. To so največje priložnosti za učenje, glej psička, koliko ušes, kakšne barve je drevo … Iz malega raste veliko. Potrudimo se za to,« vabi Marija Kavkler.

Vir: Dnevnik.si