Novice

Če smo s svojim pasjim prijateljem v Zagorju in se nekje v Kamniški Bistrici začne nevihta, bo kuža to že slišal. Lojze Klančišar, predsednik Kinološkega društva Zagorje, tako tečajnikom pojasni občutljivo pasjo nrav, ki topogledno daleč presega moč človeške zaznave. Lojze, sicer upokojeni policijski inšpektor iz Zagorja, na leto opravi povprečno kar šesto ur prostovoljnega dela in je bil leta 2023 izbran za naj prostovoljca leta.

Kinološko društvo Zagorje s tremi poligoni za vadbo deluje na idilični lokaciji ob zagorskem ribniku, v Ravenski vasi v Zagorju ob Savi. Združuje okrog sto članov in članic, ki se udeležujejo različnih tečajev, so aktivni v različnih kinoloških disciplinah društva, pomagajo pri delovnih akcijah in organizacijah dogodkov, znotraj društva pa deluje tudi Enota reševalnih psov Zasavje. Lojze kot vodnik reševalnega psa pomaga pri iskanju pogrešanih oseb in izvaja usposabljanja za lastnike in vodnike reševalnih psov. Je aktiven pri Kinološki zvezi Slovenije, veliko let pa je bil tudi operativni vodja enote za iskanje pogrešanih, kjer so združeni vodniki in reševalni psi iz različnih kinoloških društev.

Že Lojzetove prve otroške korake po rodni kmečki domačiji so spremljale pasje šape. In tako se je nadaljevalo skozi leta odraščanja, zaposlitve, ustvarjanja družine, do upokojitve in naprej. »Ko sem si ustvaril družino in sva začela z ženo graditi hišo, sem si seveda zaželel svojega psa. Živeli smo še v bloku. Mladič nemški ovčar je bil z nami en teden, potem pa sem spoznal, da to ni najbolj primerno. Poiskal sem kontakt Kinološkega društva Zagorje.« Tako so ga okoliščine same vodile do bolj profesionalnega dela s psi. »Dobil sem boks za psa, po službi sem šel takoj ponj in ga peljal na parcelo, kjer smo gradili hišo, zvečer pa spet nazaj v pesjak.« Ko je bila hiša zgrajena, je pes seveda zaživel z družino, Lojze pa je bil na zboru članov še istega leta povabljen k predsedovanju Kinološkega društva Zagorje.

Kot pripravnik za vodnika reševalnih psov je s svojo nemško ovčarko začel leta 1995. »Potem sem delal še s tremi nemškimi ovčarji. Zdaj imam eno leto mladičko mešanko, opravila bova izpite, potem pa se aktivno vključiva v dejavnosti reševalnih psov, iskanje pogrešanih in iskanje v ruševinah.« Za reševanje ni primeren vsak pes, ne sme biti prevelik, pretežak, sploh če gre za reševanje izpod ruševin.

Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi.

Vir: Dnevnik.si